Novice & članki

Članek 4|5

V Sloveniji moramo zagnati nov investicijski cikel v infrastrukturne projekte

15. februar, 2012
Spletna revija Energetika.net, avtorica: Alenka Žumbar

Medtem ko so Eleini projektanti in inženirji pred več kot desetletjem sodelovali pri projektiranju in gradnji sedeža Gospodarske zbornice Slovenije pa prevzeli statiko v Narodni galeriji, bodo čez nekaj tednov začeli projektirati velik proizvodni objekt za svetovno znanega proizvajalca brezalkoholnih pijač v Braziliji in 40.000 kvadratnih metrov veliko nakupovalno središče v Rusiji. Posel za prvi objekt, ki bo dnevno načrpal milijon litrov vode in polnil 33 pločevink na sekundo, v drugi fazi pa 66, so dobili v sodelovanju z avstrijskim partnerjem, medtem ko so do ruskih partnerjev prišli sami. Kot pravi direktor Elee Angelo Žigon, ki je zelo ponosen na svoj prispevek pri sanaciji številnih cerkva in gradov na Slovenskem, je k poslovnemu uspehu podjetja, ki ga vodi, na mednarodnem parketu prispevala predvsem široka mentaliteta, ki jo je prineslo lastniško povezovanje z avstrijsko skupino iC pred devetimi leti. Z Žigonom smo govorili o stanju gradbene panoge doma in o možnostih, ki ji jih ponuja trajnostna naravnanost.

V dvajsetih letih, odkar Elea obstaja, so njeni strokovnjaki sodelovali pri gradnji objektov, kot sta denimo Narodna galerija in Gospodarska zbornica Slovenije, za katero so prejeli tudi nagrado za jekleno konstrukcijo. Enako nagrado so prejeli za multikompleks Portoval v Novem mestu, zelo zanimiv projekt pa je bila po besedah Angela Žigona stavba za kontrolo zračnega prometa na Brniku. Sogovornik obžaluje, ker zaradi političnih zdrah ni prišlo do gradnje betonskega stolpa za kontrolo zračnega prometa. »Tega bi tako ali tako posredno plačali tujci,« mimogrede navrže Žigon, ki je nadvse ponosen tudi na svojo vpletenost v sanacijo gradu Goričane. Čeravno zelo uživa ob sanacijah tovrstnih kulturnih objektov, na tem področju ni več tako aktiven kot prej, njegovo podjetje pa se usmerja tudi močno v projektiranje predorov. »Zelo zahtevno delo smo denimo imeli v šentviškem predoru,« pravi Žigon, »med drugim pa smo tudi že postavili plezalno steno na norveški potniški ladji, kjer je bil svojevrsten izziv vključevanje močnega vetra (hurikan – 250 km/h) kot elementa, sodelovali smo pri gradnji vojaškega letališča Cerklje, primorske univerze in še bi lahko našteval.« Med bližnjimi prihodnjimi presežki pa jih čakata ljubljanska Emonika, ki bo najvišja stavba v Sloveniji, Bežigrajski športni park in železniška proga Koper Divača.


Omenili ste šentviški predor. Eleini projektanti in inženirji sicer sodelujete tudi pri projektiranju predorov v Bosni in Hercegovini. A tam so standardi nižji. Ali na ta račun trpi kakovost?

Res so v BiH standardi nižji kot pri nas, a v Elei se držimo načela, da je treba delo opraviti kakovostno. Zato je tam morda malce težje delati, pa vendar se tudi tam standard že izboljšuje. S tem ko izvajamo tam projekte, predajamo naprej tudi svoj
»know-how« in tako, kot smo se tega dela učili v Sloveniji pred petnajstimi leti, se ga v BiH učijo danes.

Je pa Elei koristilo znanje pri projektiranju predorov naših avstrijskih kolegov, s katerimi smo prav zato tudi začeli lastniško sodelovati. Sprva smo se povezali v manjših deležih za omejeno dobo dveh, treh let, nato pa smo se odločili za popolno partnerstvo in skupaj nastopamo na mednarodnem trgu.

Tudi v Rusiji in Braziliji …

Tako je. V Braziliji bomo v kratkem začeli delati na projektu gradnje polnilnice brezalkoholnih pijač. Predvideni sta dve polnilni liniji, skladišče in čistilna naprava, kajti objekt bo potreboval kar milijon litrov vode na dan - na sekundo bodo namreč napolnili kar 33 pločevink na eni liniji - (ta voda se bo tudi popila, op.p.), odpadna voda pa se prečisti in se vrne v okolje. To je zelo stroga zahteva urada “Aquas de Amazonas”, nekakšen njihov ARSO.

V Rusiji pa bomo projektirali trgovski center velikosti 40.000 kvadratnih metrov. Sedaj investitor izbira med opcijami, ki smo mu jih ponudili, se je pa že odločil za nas kot projektante. Zanimiv nam je tudi Izrael, ki bo v naslednjih desetih letih v cestno in železniško infrastrukturo investiral 15 milijard evrov, tega pa domači projektanti ne bodo zmogli.

»Če želimo graditi kakovostno prihodnost, moramo upoštevati trajnostni razvoj. In ker je gradbeništvo pomemben del gospodarstva, pomembno vpliva na trajnostni razvoj,« je pogosto slišati na domačih posvetih o gradbeništvu. Kako trajnostno naravnani smo Slovenci ter kako graditelji in gradbeniki? Kakšne so vaše izkušnje?

Če se ozremo okoli sebe, hitro ugotovimo, da je vse, kar ni narava, naredil in zgradil človek. Zato moramo nujno skrbeti za trajnostni razvoj in ohranjanje okolja, in to pri gradnji tako hiš kot športnih parkov in kulturnih stavb pa seveda pri vsej infrastrukturi. V preteklosti na to niti nismo toliko mislili, danes pa Evropa na tem področju vodi. S svojimi predpisi nas vse usmerja v učinkovitejšo rabo energije. Poglejmo samo PURES (Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah, op. p.) …

Pa se vam zdi, da so učinki takšnih aktov dovolj hitri?

Menim, da so. PURES res ni bil usklajen, zato ga je pripravljavec za leto dni zamrznil in potem pripravil izboljšano verzijo. Ta se sedaj zelo hitro implementira.

Kaj lahko “reši” slovenski gradbeni sektor, o čemer se ogromno govori na raznih posvetih? Morda res usmerjenost v energetsko učinkovitost oziroma bolj trajnostno gradbeništvo? Kje so potenciali slovenskega gradbenega sektorja?

Razpisi, kot je denimo energetska sanacija bolnišnic ali domov za ostarele, že potekajo, kar je seveda pozitivno, zagotovo pa energetske sanacije ne morejo rešiti celotne gradbene panoge. Priložnosti vidim tudi v potresnih sanacijah stavb, sploh šol in bolnišnic. Znano je namreč, da živimo na potresnem območju, naše javne stavbe - zlasti šole - pa večinoma niso potresno varne. V Sloveniji bi nujno potrebovali program za potresno sanacijo javnih stavb. To zavedanje obstaja, ne vem pa, koliko so se do sedaj na pristojnem ministrstvu ukvarjali s tem.

Na splošno pa mora Slovenija zagnati nov investicijski cikel v infrastrukturo, ki bo rešil projektantska in gradbena podjetja. Seveda morajo tudi te investicije prinašati ustrezne vrednosti. Govorim recimo o tretji razvojni osi pa o posodobitvi železniške infrastrukture, kar se je pri nas začelo s tirom Koper–Divača, ki večinoma teče skozi predore in smo pri tem tudi sami sodelovali, in o infrastrukturnih investicijah v energetiki, kjer sem pristaš predvsem hidroelektrarn in manj termoelektrarn na premog.

Kaj padca SCT-ja in Vegrada dolgoročno pomenita za slovensko gradbeništvo? V podjetju Menerga pravijo, da se bo zaradi tega izboljšala kakovost, kaj pa menite v Elei?

Tragedija je, da so skoraj celotno panogo uničili zasebni interesi posameznikov. Zato danes ni več investicij v visoke gradnje, bojimo pa se lahko tudi, da bomo izgubili zelo dobra domača inženirska znanja. A če smo povsem iskreni, moramo priznati, da je prišlo do očiščenja, saj smo bili podizvajalci nenehno v podrejenem položaju in pogosto nismo dobili svojega dela plačanega, in to se sedaj izboljšuje. V Sloveniji je na primer že močno aktiven avstrijski Strabag, ki zaposluje lokalno moč in uporablja lokalne materiale, tako da se stanje vendarle počasi normalizira. Gre za to, da je gradbeništvo v končni fazi lokalna dejavnost, na koncu opravi delo vedno najmanj 95% domačih ljudi. Ključno pa je ali so ti tudi plačani.

Smo pa tudi v Elei ostali brez približno milijona evrov, toliko dela namreč nismo dobili plačanega. Zato smo morali tudi pri nas znižati plače (za približno deset odstotkov, op. p.) in ljudi, ki so odšli v pokoj, nismo nadomeščali, nekatere pa je prevzel tudi naš partner v Avstriji.

Kako hiter mora biti odzivni čas podjetij v gradbenem sektorju, ki so ga v zadnjih letih v Sloveniji skoraj povsem pokopali, da bi se še lahko rešil? Zakaj, menite, v Sloveniji niso manjša podjetja reagirala bolj prizadevno?

Zanimivo vprašanje, a o odzivnem času težko govorimo, saj bi vsi - ne glede na panogo - morali ukrepati, preden se zgodi kaj slabega. V Sloveniji je zaključek avtocestnega programa sovpadel z začetkom krize. Da bo kriza prišla, sicer nismo vedeli, je pa bilo jasno, da bo avtocestni program končan. Kljub temu so velika podjetja pasivno čakala na ta trenutek. V Elei smo ravnali drugače in se že davno prej začeli ozirati po tujih trgih; tudi zaradi naših avstrijskih lastnikov. Namreč, delo s tujim partnerjem vendarle širi obzorja in daje nove ideje.

Manjša podjetja so bila v Sloveniji večinoma vezana na omenjena velika podjetja, hkrati pa so bila močno prizadeta zaradi konjunkture. Likvidnost pa je še vedno precejšnja težava - za vse, bi dejal.

Eleini strokovnjaki ste dobili mnogih nagrad, vi ste med drugim dvakrat prejeli nacionalno nagrado za najboljšo jekleno konstrukcijo, za več inženirskih dosežkov v desetletnem časovnem obdobju pri konstrukcijskih rešitvah gradnje stanovanjskih, poslovnih in industrijskih objektov pa ste leta 2009 prejeli nagrado Inženirske zbornice Slovenije za izjemne inženirske dosežke. Vaše delo je torej prepoznavno v slovenskem okolju, toda kako cenjeno je? Bi preživeli zgolj z domačimi projekti?

Ne. V Sloveniji so javna naročila velik problem, kajti pri njih je edino merilo cena, kar je pri projektiranju napačno. Investitor namreč lahko največ prihrani z dobrim projektom. Sam se zelo zavzemam za sočasen prehod na merila kakovosti in cene. V Avstriji ponudnike s prenizkimi cenami enostavno izločijo, ker ne obetajo dovolj kakovosti. Absurdno je, da se je prav to zgodilo Elei, ko smo se prijavili na avstrijski razpis (smeh!).

Sicer pa načrtujemo, da bomo že v bližnji prihodnosti dosegli razmerje prihodkov 60 : 40 v korist domačih projektov, medtem ko smo še pred kakšnima dvema letoma kar 95 odstotkov denarja zaslužili z delom za domače naročnike.